33 kilometrov lojalnosti: Kaj nas lahko Pohod ob žici nauči o modernem poslu?

Prejšnjo soboto sem končno naredil tisto, kar sem načrtoval že dolgo. Prehodil sem celoten krog okoli Ljubljane – 33 kilometrov legendarne Poti ob žici. Čeprav bi skoraj spet prišlo nekaj vmes (pomoč tastu in tašči pri zlaganju drv), me je žena prepričala, da greva. Bova pa malo bolj poprijela za delo in bomo že uredili, pa tudi če ne isti dan –  ampak smo, vse smo uredili isti dan. Tako sem tudi lahko imel čisto vest. Res mi ni bilo vseeno. Lepo skrbita za mene in se mi ne zdi korektno od mene, če prosita za pomoč, da ne pomagam

In sva šla. Prvi dan trening za noge na poti, drugi dan trening za hrbet in roke pri drvih. Popoln vikend. Danes to še vedno čutim tako v nogah kot v hrbtu…

Začetek poti: Nabrušena, prehitevava, huh, kot da loviva normo. Oba dobre volje, opazujeva ljudi, naravo, pot… Lepo je. Brez počitka sva oddelala polovico kroga, v dveh urah in pol. Nato prva pavza. Tempo je počasi seveda padal, zadnji kilometri pa … huh… Malo več o temu kasneje.

Lojalnost, ki traja 68 let

Kot strokovnjak za lojalnostne rešitve analiziram digitalne ekosisteme, a Pohod ob žici je lekcija zase. To je verjetno eden boljših “loyalty programov” na svetu. Brez aplikacij, brez zbiranja točk za popuste, a z neverjetno stopnjo vračanja uporabnikov. No, ni čisto res. Obstaja aplikacija- da veš koliko kilometrov je med kontrolnimi točkami kjer zbiraš štampiljke. Da na koncu celotnega kroga prejmeš medaljo. In jo imam. Obešeno doma, da jo vidim že zjutraj, ko se zbudim.

Od leta 1957 ta dogodek vabi generacije na isto traso. Ko blagovna znamka postane del tvoje identitete in tradicije, ki jo prenašaš na otroke, si zmagal.

Na vzponu na Golovec sva prehitela staro gospo. Ni mi dalo miru in se čez nekaj trenutkov ustavim in gospo ogovorim. Imela je lep tempo za svoja leta. Pa jo vprašam. Najprej ni želela odgovoriti, spravil sem jo v zadrego. A je le. Gospa je stara 88 let. Postala je moj osebni vzor – pri 50 letih, ki jih bom dopolnil kmalu, si le želim, da bi bil pri njenih letih tako vitalen. In gospa se redno udeležuje pohodov- že več let. Kakšen je tu LTV.

Destinacijski turizem: Zelena infrastruktura in zamujene priložnosti

Ljubljana je skozi leta opravila vrhunsko delo pri vzdrževanju poti. Po moji oceni je vsaj tri četrtine poti speljane pod gostimi drevoredi, kar pomeni, da vročina sploh ni faktor. To je infrastruktura, ki omogoča vrhunsko izkušnjo (Customer Experience). Vendar pa sem opazil velik razkorak pri lokalnih ponudnikih.

Mesto je dobesedno pripeljalo tisoče lačnih in žejnih ljudi pred vrata lokalnih gostiln, lokalov, barov. A bi rekel da jih večina ni bila pripravljena. Tisti redki, ki so razumeli priložnost, so bili polni. Pred leti, sva šla na krajši del poti, je v edni gostilni ob poti bilo zelo lepo in prijetno vzdušje. In s postankom tam sva tudi računala- Letos? Zaprto…

Bi pa na ta dan mesto lahko pomagalo z dodatnimi dovoljenji zainteresiranim gostincem, da bi postavili ob poti še kakšne dodatne stojnice.

V turizmu pogosto iščemo kompleksne rešitve, pozabljamo pa na tisto, kar nam hodi mimo vrat.

Lekcija malih podjetnikov: Zmagovalci dneva so bili otroci ob poti. 

Prodajali so limonado in – pozor – celo brezglutenske muffine. Ti mali podjetniki so očitno razumeli tržno nišo in moč osebnega pristopa bolje kot marsikateri uveljavljen gostinec. Nekaj sem jih ogovoril in priznam da so me v večini pozitivno presenetili- bili so zgovorni in odgovorili nazaj. 

Vztrajnost, trma in lekcija o čevljih

Na pohodu se nisem učil le o poslu, ampak tudi o človeški naravi. Moja žena si je dan pred »sprehodom« kupila nove športne copate, saj so bili stari že dotrajani. Čeprav zelo dobro ve za prvo pravilo (saj je planinski vodič) – čevlje je treba uhoditi. Računala je s tem, da bo notranja pena dovolj mehka za sprehod po makadamu. No, malo daljšem sprehodu. Rezultat? Popolnoma ožuljene noge, ne samo na peti, tudi na podplatu. Pa da to ni dovolj je naredila nek gib in začutila bolečine v kolku in to le cca 3 km pred ciljem.

Ni bilo popuščanja. Kljub bolečinam je grizla do konca. Sam bi verjetno že zdavnaj zavil na pivo ali dve in končal pot. Ja, priznam, ženske v povprečju imajo večji prag bolečine kot moški.

Me pa to spomni na posel: včasih je pot boleča in polna nepredvidenih ovir (ali žuljev), a vztrajnost je tista, ki loči zmagovalce od tistih, ki odnehajo pred ciljem.

Zaključek

Pohod ob žici ni le športni podvig. Je dokaz, da so najboljše izkušnje tiste, ki združujejo vrhunsko okolje (destinacijo), močno tradicijo (loyalty) in pristen človeški stik. 

V podjetju Smart Octopus Solutions to filozofijo prenašamo v naše rešitve, kot sta SmartGifty in CLIP. Ker na koncu dneva tehnologija le podpira tisto, kar ljudje čutimo – pripadnost in spoštovanje.

Jurij Triller